Pohabljenih misli

zlomljenega pogleda

ni razsvetlilo zimsko sonce,

ki je svoje odseve iskalo

v ledenih lužicah

sinočnjega joka oblakov.

Si tu, so ga vprašali.

Bil je, pa še kako zelo

in to ga je morilo.

In bil je jezen, da ni besnel.

Sladki paradoksi, polni nesmislov.

***

Ostani tukaj,

za trenutek dlje,

na koncu mojega jezika,

ta obljubljeni pogovor s tabo.

Pretvarjaj se, da me razumeš.

Pretvarjaj se, da me potrebuješ.

Hočem, da mi lažeš. Dovolim ti.

Danes in zdaj.

Če vem, da ni res - potem je vseeno.