POGOJNIK

prijela bi ga pod roko in ga odpeljala v mesto

mu pustila, da mi kupi čaj

in ga prepričala, da je kostanj življenjsko pomemben

na ploščadi med stolpnicama bi stala na prepihu

in ker lepopis ni njegova vrlina

bi se cankarju smejala v brk

v ritmu hlapčevstva časa bi topotala po listju

se muzala kosmatim šapam štirinozcev

in klenim starčkom, ki so močnejši od krhkih kosti

bil bi moje ravnotežje

ko bi se spotikala čez lastne korake

ker glej! veje v vetru, golobov kakec, Čolnarna!

ko bi le lahko njegov razgled na parkiršče

in mojega na stari hrast
zamenjala za sinhron utrip src

V vodi je bolje:

pod tabo tema

in tema nad tabo.

Breztežnost

in najboljši približek

lebdenja;

in Rimska cesta, 

ki ne podleže svetlobi 

s celine.

 

Še ne zares zeleno

in še ne zares budno.

Hladno vojno je tokrat dobilo sonce.

In sem sama svoj veter.

Kristali na licu 

so se nehali topiti

ko je lokomotiva 

z zamolklim truščem 

ustavila.

Bežala je pokrajina

in bežale so misli.

Med gubami odej iščem njegov vonj.

V napačni postelji sem.

Verjel sem v nemogoče svetove

in sanjal nedosegljivo.

Sedaj sem obstal; na meji med

sivim in ničem.

Kako naj diham, če ne čutim?

Pozabil sem, kako boli bolečina.

Ostala mi je samo koprena

nikoli zares pozabljenih spominov.

Bledijo. Včasih jih obnavljam.

Mogoče popravljam.

Da naredim sivino za odtenek svetlejšo.

Pohabljenih misli

zlomljenega pogleda

ni razsvetlilo zimsko sonce,

ki je svoje odseve iskalo

v ledenih lužicah

sinočnjega joka oblakov.

Si tu, so ga vprašali.

Bil je, pa še kako zelo

in to ga je morilo.

In bil je jezen, da ni besnel.

Sladki paradoksi, polni nesmislov.

***

Ostani tukaj,

za trenutek dlje,

na koncu mojega jezika,

ta obljubljeni pogovor s tabo.

Pretvarjaj se, da me razumeš.

Pretvarjaj se, da me potrebuješ.

Hočem, da mi lažeš. Dovolim ti.

Danes in zdaj.

Če vem, da ni res - potem je vseeno.

tema je moj prijatelj

z meglo sem zaveznik

odmevi korakov 

poganjajo srce