Kristali na licu 

so se nehali topiti

ko je lokomotiva 

z zamolklim truščem 

ustavila.

Bežala je pokrajina

in bežale so misli.

Med gubami odej iščem njegov vonj.

V napačni postelji sem.

Verjel sem v nemogoče svetove

in sanjal nedosegljivo.

Sedaj sem obstal; na meji med

sivim in ničem.

Kako naj diham, če ne čutim?

Pozabil sem, kako boli bolečina.

Ostala mi je samo koprena

nikoli zares pozabljenih spominov.

Bledijo. Včasih jih obnavljam.

Mogoče popravljam.

Da naredim sivino za odtenek svetlejšo.

Pohabljenih misli

zlomljenega pogleda

ni razsvetlilo zimsko sonce,

ki je svoje odseve iskalo

v ledenih lužicah

sinočnjega joka oblakov.

Si tu, so ga vprašali.

Bil je, pa še kako zelo

in to ga je morilo.

In bil je jezen, da ni besnel.

Sladki paradoksi, polni nesmislov.

***

Ostani tukaj,

za trenutek dlje,

na koncu mojega jezika,

ta obljubljeni pogovor s tabo.

Pretvarjaj se, da me razumeš.

Pretvarjaj se, da me potrebuješ.

Hočem, da mi lažeš. Dovolim ti.

Danes in zdaj.

Če vem, da ni res - potem je vseeno.

tema je moj prijatelj

z meglo sem zaveznik

odmevi korakov 

poganjajo srce

Vse, kar potrebuješ, 

sta pogled in dotik.

Da me zbudiš.

Da me vznemiriš.

Da me premakneš.

Dih za uho, poljub na vrat

in valovi poželenja 

podležejo plimi.

Naj ti pustim

sledi na hrbtu.

V mehki omami dežja

sem mislil mislil

na travnike 

na svetlobo 

in na temo:

da bi se

izgubil

pod bleščečo svetlobo

in ropotom z neba.

Po žepih nosim školjke,

da ob deževnih dnevih poslušam morje.

Takrat, ko jesensko listje pada

mimo mojega obraza,

se izgubljam v spominih 

na pomol in marino.

Na okus po koncu poletja,

na kratke večere

in sladek vonj po jeseni,

Zaprta jadra se niso vdala

sunkom burje

tako kot moji lasje,

Obredi z morjem, pravim. Slovo brez čevljev.

Vrnila sem se v mesto 

in tečem preko ceste.

Ni novih začetkov,

so samo nadaljevanja.